Citati avtorja Željko Kozinc

»Še eno duplo bom poiskal, / dlje od upanja in brez omotice, / brez suženjskih okovic okoli krempljev, // jaz, črni vran, ki še iščem / gnezdo svojega otroštva, / da bi razkavsal nekaj smeha.«

»Vračam se po stari poti, / navkreber se vračam, / v smeri vetra / ki na poljih umira, // z jato arktičnih gosi, / ki mi leti v klinu skozi veke, / nežno, prav v zenico, / da bi se pogrela // v pazduhi mojih gor in morja.«

»Koga naj še gledam ob koncu naše kuge, / kaj se iz tvojih oči pretaka v morje? / Od kod moja nemoč v tvojih solzah, dete Jezus? // Padam k tebi kakor ranjen ptič, / izpovej spet svojo stisko, te rotim, / zakaj me prosiš še za svojo kri? // Dve vodi sva, stopljena sva iz oči v oči. / Ti v mojem dnevu. Jaz v tvoji noči, ki še traja. / Izginil bom, ne boš me opazil.«

»Spomini se kot slepi potniki prebijajo skozi naše življenjske tokave … Prepoznamo svet, ki se je nedoumljivo udomil v naši zavesti kot ledina sanj, ledina neba, ledina minulega življenja, tesnoba prihodnosti.«

»Še dihaš? Rjove gora. Zmoreš o meni kaj pisati?«

»Joj, Lorca! Tvoja dolga pot! Kje so tvoje / zmrzle luske? La muerte me espera!«

»Knjiga ljubica / pobeljeno ušesce si je iztrgala / iz mojih limanic srca …«

»Bliža se finale Šeste simfonije. / Telefon v dlani me začne ščemeti. / Mozeg mi že ledeni v pričakovanju zadnjega udarca. / Zdaj zdaj se bodo tutti splašili v crescendo …«

»Komu naj še opiše,kar je otipal v postelji sveta.Čemu je toliko sprememb dojemalin iluzij, lepot, čemu iskal razlog grozotam,koga slepil, zakaj besede izgubljal.«

»Občudoval sem ga, s kakšno lahkoto piše, se zraven nekaj muza in mi dobrohotno sproti izgovarja besede, ki bi jih kot novinar moral sam zapisovati.«